Kdaj si nazadnje sedel ob skodelici kave brez telefona v roki?

Brez motenj, brez misli, ki že bežijo naprej?

V naši pražarni pogosto razmišljamo o tem, kaj vse je kava izgubila na poti do današnje »instantne« dobe. Hrana je nekoč pomenila preživetje, obred, druženje. Bila je sveta.

Danes jo – tako kot kavo – pogosto zaužijemo mimogrede. V naglici. Brez pozornosti. Brez spoštovanja.

In kava? Na vsakem vogalu skodelica. Na vsakem sestanku avtomatski nasmeh in avtomatska kava. Zvok v ozadju, ki ga ne slišimo več. Gorivo za začetek dneva. Opravičilo za kratko pavzo. Ampak – ali je to res vse, kar si kava zasluži?

Kava je napitek s karakterjem. S poreklom, zgodbo, z ljudmi, ki so jo pridelali in z nami, ki jo vsak dan pražimo z mislijo na to, da je vsak požirek lahko nekaj posebnega.

Zakaj bi se torej zadovoljili s povprečnostjo, če lahko vsak dan začnemo z nečim izjemnim? Manj kave, več kakovosti – to ni le slogan. To je naš vsakdanji izbor. Ne gre za količino.

Gre za izkušnjo. Za odnos. Za odločitev, da bomo raje imeli eno dobro, kot pet povprečnih.

Pogosto me obiskovalci v pražarni vprašajo, koliko kav spijem dnevno. Glede na to, da imam kavo vedno na dosegu roke.

Odgovor, da običajno le eno ali dve, v katerih zares uživam, preseneti marsikoga.

In kaj je dobra kava? Dobra kava je kot dobra knjiga – ne moreš je preleteti. Zahteva čas. Prisotnost. Z vsakim požirkom odkriješ novo plast. Rahla sladkoba, sled kavnih kislin, dotik kakava, oreški v pookusu. In na koncu ti ostane kavna izkušnja več.

Seveda – obstajajo bližnjice. Kapsule. Instanti. Toda – ali želiš piti kavo ali njen približek?

Zakaj se bi zadovoljili z imitacijo, če lahko imaš originalen okus?

Vsi Escobarji verjamemo, da je prava kava tista, ki jo piješ počasi. Ki te ustavi. Ki te nagovori. Ki ti ostane v spominu – ne zato, ker je bila močna, ampak ker je bila resnična.

Torej – naslednjič, ko sežeš po skodelici, vprašaj sam sebe: pijem iz navade ali iz izbire? Hitim ali okušam?

Kajti prava kava ni tista, ki jo spijemo na hitro – prava kava je tista, ki ostane z nami še dolgo po zadnjem požirku.

In to sta kavi, ki sta to pomlad največkrat v moji skodelici ↓